Cankarjevo tekmovanje 2014

Na krilih poezije do srebrnih priznanj

Branje razpira krila in daje možnost, da poletiš v deželo miru ter tam občuduješ lepote ponujenega. Ob branju in poglabljanju v dano literaturo se nam odpirajo nova obzorja in svetovi, spoznavamo nove avtorje ter njihov način ustvarjanja. Cankarjevo tekmovanje poleg osebnostne rasti in možnosti pridobivanja vsesplošnega znanja omogoča tudi ohranjanje lepe slovenske besede, za kar smo odgovorni pravzaprav vsi. Če vse to spremljajo tudi uspehi, ki smo si jih me priborile na tekmovanju, sta veselje in motivacija za nove izzive toliko večja. Poleg omenjenega se v nas vedno bolj gradi in utrjuje zavedanje, da so meje našega jezika res meje našega sveta. (Iza Zorc)

Na letošnjem Cankarjevem tekmovanju smo se dijaki na krilih poezije srečali z lepoto tišine, krajine, notranjega sveta, »muzike«, se prepustili občutku za veter ... Priprave smo oplemenitili z obiskom gospe Lojzke Špacapan, soproge našega preminulega rojaka in mojstra intimistične lirike Ivana Minattinja. Štiri gimnazijke – Maruša Fijavž, Kaja Ravnak, Iza Zorc in Nika Rebernak – smo se prebile na področno tekmovanje, ki je bilo v Zrečah. Na osnovi druge pesniške zbirke Krajina v molu smo se dijaki razpisali o poteh, ki vodijo skozi dušo in srce. S svojimi spisi smo znova prepričale ocenjevalce in si vse štiri zagotovile srebrna priznanja, Kaja, Iza in jaz pa smo se preizkusile še na državnem tekmovanju za zlata priznanja, ki je bilo konec marca. (Nika Rebernak)

Tišina je nekaj, kar ljudi napolnjuje, a jih hkrati navdaja s strahom. Da lahko pogledajo v vse skrite kotičke svojih duš, se prepustijo vsem željam ... To je za človeka kar grozna izkušnja, saj v današnjih časih ne znamo več živeti samo s sabo. Potrebujemo čim več hrupa, da lahko preživimo v navidezni popolnosti. Tega se zavedamo tudi me, zato so bile letošnje priprave na Cankarjevo tekmovanje izjemna priložnost, da smo se sprehodile po krajinah v sebi in okoli nas, se posvetile tišini, ljubezni in lepoti ter se prepustile občutku za veter. Začetni koraki so bili zadržani, saj je okoli nas plavala kopica meglenih oblakov, ki so zabrisali določene sledi. Na koncu se nam je počasi odpiral jasen pogled v spredene besede poezije, ki čakajo, da nas pritegnejo in posrkajo vase. (Kaja Ravnak)

cankarjevo